Dienstag, 31. August 2010

Redemption song



Zadnje dni v juliju in prva dva tedna v avgustu sem preživela v vlogi campleaderja na delovnem taboru v samem središču Berlina, nekaj minut hoje stran od Checkpoint Charlie-ja, na zahodni strani zidu in nasproti Judovskega muzeja (ki je mimogrede res vreden ogleda). Stene v kleti barake 13 smo hitro dokumentirali, tako da smo potem dva dni pulili plevel in pobirali storže na dvorišču dokumentacijskega centra. Napovedana gledališka delavnica v nekdanjem zaklonišču je bila žal odpovedana, tako da je bil drugi teden bolj kot ne namenjen prostočasnim dejavnostim in odkrivanju Berlina in njegovega nočnega življenja. Osebno imam za nekaj časa povsem dovolj nacionalsocialističnih koncentracijskih taborišč in z njimi povezane tematike; tokrat smo si namreč ogledali še taborišče Sachsenhausen v Oranienburgu le malce izven Berlina, ki svoje obiskovalce pozdravi z znamenitim napisom Arbeit macht frei (napis ni le domena Auschwitza), in ki je v letih po vojni služil kot taborišče tudi Sovjetom. Poleg tega smo videli še razstavo v hiši, kjer je pozimi 1942 potekala konferenca v Wannseeju in kjer so se nacistični voditelji odločili, kako bodo dokončno "rešili" judovsko vprašanje, pa v nekem dvorišču skrit muzej Blindenwerkstatt Otto Weidt (o podjetniku, ki je, dokler je šlo, v svoji tovarni zaposloval slepe in drugače prikrajšane Jude) in seveda Judovski muzej z vrtom izgnanstva in sobo spomina, kakor se imenuje velik, temen, prazen trikoten prostor.
Sicer smo čas preživljali s potovanjem z javnimi prevoznimi sredstvi (in v Berlinu to pomeni veliko časa), pa vsaj tisti nerazvajeni z bližino jadranskega morja s kopanjem v jezerih, stanjem v vrsti v dežju pred najbolj "in" klubom v Kreuzbergu, s polnočnim nakupovanjem knjig v "kulturni veleblagovnici", s petjem in kuhanjem jedi iz skute (dobili smo namreč 10 kg skute v dar), ne pa tudi s pospravljanjem ... Šli smo tudi v Potsdam pogledat dvorec Sansouci oziroma bolje rečeno vrt pred njim, ki je res čudovit. Negativne plati vodenja takega tabora pa raje prihranimo za kdaj drugič ...

Japanischer Garten


Po pravi deževni dobi je danes končno spet posijalo sonce, kar sva s Katarino izkoristili za kolesarjenje do parka Rheinaue. Kljub temu je čutiti, da se v deželo počasi plazi jesen. Spet se je začela tudi Bundesliga, kar je izjemno osrečilo mnoge radijske moderatorje, ki imajo zdaj spet hvaležno snov za jutranje razglabljanje. Sicer se pa veselim dopusta, še 10 dni!