Anne Elliot je ob koncu napoleonskih vojn stara 27 let, kar v svetu Jane Austen pomeni, da je njen cvet mladosti in lepote že odcvetel, in da so po vsej verjetnosti splavale po vodi vse možnosti, da bi se poročila. Ampak ne, v tem res romantičnem romanu o "nespremenljivosti v dobi sprememb" (in konec 18. in začetek 19. stoletja je bilo res burno obdobje) mir s Francijo nazaj v njeno življenjo naplavi v vojni proti Francozom obogatelega mornariškega kapitana Fredericka Wentwortha, ki je še vedno prav tako pameten, duhovit, neustrašen in poln duha kot takrat pred osmimi leti, ko ga je na prepričevanje starejše prijateljice in zaupnice Lady Russell zavrnila in očitno zapravila svojo priložnost za poroko iz ljubezni. Še več, zdaj je še bolj zrel in možat ter, kako priročno, v posesti lepe količine denarja, vendar ji očitno še vedno zameri njeno zavrnitev in raje posveča svojo pozornost njenim mlajšim sorodnicam. Uboga Anne, ki se zaveda, da je to moški njenega življenja! No, stvar se po raznih zgodah in nezgodah nazadnje kot ponavadi v romanih Jane Austen srečno konča, tako kot si tako ljubka, nežna, skromna, načitana in pametna junakinja po dolgih letih tihe nesreče tudi zasluži. Avtorica je mojstrsko opisala njena stanja duha od popolne potrtosti do ekstatične sreče, s katerimi se verjetno lahko poistoveti marsikateri/-a bralec/-ka. Na splošno se mi zdi, da je ta njen roman najbolj nabit s čustvi, koprnenjem in bolj ali manj prikrito strastjo, zato mi je osebno takoj za Prevzetnostjo in pristranostjo najljubši. In če tole ni eno najbolj vročih ljubezenskih pisem sploh, pa tudi ne vem:
I can listen no longer in silence. I must speak to you by such means as are within my reach. You pierce my soul. I am half agony, half hope. Tell me not that I am too late, that such precious feelings are gone forever. I offer myself to you again with a heart even more your own, than when you almost broke it eight years and a half ago. Dare not say that man forgets sooner than woman, that his love has earlier death. I have loved none but you. Unjust I may have been, weak and resentful I have been, but never inconstant. You alone have brought me to Bath. For you alone I think and plan. - Have you not seen this? Can you fail to understood my wishes? - I had not waited even these ten days, could I have read your feelings, as I think you must have penetrated mine. I can hardly write. I am every instant hearing something which overpowers me. You sink your voice, but I can distinguish the tones of that voice, when they would be lost on others. - Too good, too excellent creature! You do us justice indeed. You do believe that there is true attachment and constancy among men. Believe it to be most fervent, most undeviating in
F.W.
Res ni čudno, da imamo polno glavo idej o veliki romantični ljubezni, če pa beremo take stvari ...
