Po prvem Murakamiju še prvi Henning Mankell. In sicer kar v originalu, ker se kriminalke pač lepo berejo - kaj je lažjega za ohranjanje tujega jezika?
Pravzaprav mi vse do konca ni bilo jasno, zakaj tak naslov. Konec mi ni bil všeč (predvsem je napetost po burnem pregonu v zadnji četrtini knjige izpuhtela praktično v nič oz. v precej nespektakularen konec), ampak se vsaj sklada z naslovom in nekaterimi razmišljanji o prihodnosti švedske družbe (seveda je treba imeti v mislih, da se roman dogaja leta 1990, torej že 21 let nazaj), ki sicer presegajo okvire klasične kriminalke. Mankell se s pričakovanji kriminalk željnega in navajenega bralstva tudi sicer kar pridno poigrava.
Njegov detektiv Kurt Wallander se tako recimo med reševanjem umorov in vozarjenjem po Skåneju spopada še s celo vrsto nezavidljivih življenjskih situacij: na glavi ima medije in urad za priseljence, žena ga je pred kratkim zapustila, ne zna se približati odtujeni hčeri, poskrbeti mora za dementnega očeta, njegov sodelavec zboli za rakom, ženska, ki mu postane všeč, je poročena, poleg tega pa se zaradi pomanjkanja časa baše z nezdravo hrano in komaj uspe spati več kot par uric na noč. Gre torej ne samo za razrešitev umorov, pač pa tudi za zgodbo o osamljenem policistu v svojih 40-ih, ki se poskuša soočiti s krizami, ki mu jih življenje pridno nastavlja na pot, začinjeno s ščepcem družbene analize in satire.
