Bralec (Der Vorleser) Bernharda Schlinka je bil že nekaj časa na mojem seznamu bralnih želja. Knjiga, izšla 1995, je eden od večjih uspehov nemške književnosti zadnjih dvajsetih let, pred dvema letoma pa je bil po njej posnet tudi film s Kate Winslet, ki je za vlogo Hanne dobila oskarja. Knjiga je v Nemčiji skorajda obvezno branje - kako tudi ne, saj zaplet združuje nenavadno, nekoliko kočljivo ljubezensko zgodbo, nemško nacionalsocialistično zgodovino in še vedno aktualna vprašanja o soočenju z njenimi posledicami, krivdi in odgovornosti. Odnos med storilci in povojnimi generacijami je tema, ki je v nemški književnosti (pa seveda v filmu) prisotna še danes, ponavadi pa je predstavljena v obliki konfliktov med starši in potomci. V tej knjigi gre avtor korak dlje, saj postavi predstavnika obeh generacij v ljubezensko razmerje, kar v zgodbo nedvomno vnese neko svežo dimenzijo. Michael med Hanninim procesom spozna, da se tako kot njegovi sovrstniki tudi sam poskuša (ali bolj ali manj zavestno ne poskuša) soočiti z dejstvom, da so za strahote nacionalsocializma odgovorni prav ljubljeni ljudje. Vprašanje, kako združiti podobo ljubečih družinskih članov s podobo storilcev, ostaja aktualno in pereče.
Hannin lik ostaja, tak je bil vsaj moj vtis, zavit v tančico skrivnosti. Kakšno vlogo ima pri zločinu, ki ga je zagrešila, njena nepismenost? Bi ravnala drugače, če bi znala brati in bi se "vzgajala" s pomočjo literarnih klasikov? Mogoče, vendar tega ne vemo zagotovo. Gotovo pa knjiga odpira prostor za razmislek o razmerjih med literaturo in oblikovanjem človekove morale ter njegove notranje svobode.
Keine Kommentare:
Kommentar veröffentlichen