Sanje o belem božiču drugič

Bornholm je majhen otok sredi Baltskega morja med Dansko in Švedsko. Ima dobrih 40 000 prebivalcev in spada pod Dansko. Trenutno je tam toliko snega, da so razglasili katastrofalno stanje, nekatere kmetije pa so že skoraj teden dni popolnoma odrezane od sveta in nič ne kaže, da bi se stanje kmalu izboljšalo. Ceste so izginile, spluženo "vozišče" obdaja do 4 metre visok zid snega, vendar se dva avtomobila ne moreta srečati, kar seveda vse skupaj močno otežuje. Vsakih nekaj sto metrov so v snežne zidove izkopali izogibališča, vendar vseeno nastajajo kolone v vse smeri. Z lopatami za kidanje se ne pride prav daleč, tako da so v prednosti tisti, ki imajo doma kaj traktorju podobnega, in si lahko tako vsaj za silo odkidajo pot do "ceste" skozi štirimetrsko goro snega. Noro!

Dreaming of a white Christmas

V južnih državah ZDA so se sanje uresničile: Atlanta ima bel božič prvič po 128-ih letih, prebivalci Columbie pa so pred letošnjim letom zadnjič doživeli sneg na božični dan 1887. V Stockholmu se temperatura ni dvignila nad ledišče že od 24. novembra, kar pomeni, da je bilo daljše obdobje takega mraza od začetka merjenja temperature zabeleženo le še v zimi 1788-1789! Kaj je zdaj s tem globalnim segrevanjem?

Naravne katastrofe in trivialnosti

Danes pa nekaj zanimivosti iz tujega tiska (Spiegel Online &co.):

V zgodnjem srednjem veku, okoli leta 536, je za več let "potemnelo" nebo in za seboj potegnilo sušo, lakoto, bolezni in kaos (nenazadnje so se okoli tega datuma porazgubili Maji, izginile pa so tudi visoke kulture v Perziji in Indoneziji). Bizantinski zgodovinar Prokopij pravi, da "je sonce celo leto svetilo tako šibko kot mesec", in tudi prebivalci Rima omenjajo "modrikasto sonce", ki tudi opoldne ne meče sence. Možni razlagi tega epohalnega dogodka bi bili vulkanski izbruh ali meteorit, vendar pa znanstveniki do danes ne morejo z gotovostjo reči, kaj se je zgodilo. So pa pred kratkim blizu avstralske obale na morskem dnu odkrili krater približno 600 metrov širokega meteorita ter našli njegove delce tako v morskem dnu kot v grenlandskem ledu. Menijo, da je padec tega meteorita prav verjeten vzrok za zgodnjesrednjeveško naravno katastrofo, že nekaj časa pa se za ta čas omenja tudi izbruh vulkana, kar spet potrjuje led na Grenlandiji. Vemo, da je okoli 539 izbruhnil vulkan El Chichon v Mehiki in odločilno pripomogel k nesrečni usodi Majev, vprašanje pa je, če je bil njegov izbruh dovolj silen, da je tako dolgo čutila posledice cela Zemlja. Možno pa je celo, da je v tem času izbruhnil indonezijski Krakatau. Nekateri raziskovalci se navdušujejo nad tezo o dveh naravnih katastrofah eni za drugo, namreč močnemu izbruhu vulkana in padcu meteorita, ki sta svet za kakšno desetletje zavila v oblak prahu. Le kaj bi se zgodilo, če bi današnji svet doletelo kaj podobnega? Scenarij bi bil verjetno podoben atomski vojni.

Slaba novica za vse, ki se grejo Amsterdam v prvi vrsti zakajat z marihuano. Evropsko sodišče je namreč odločilo, da ima Nizozemska pravico prepovedati turistom vstop v t.i. coffee shops, kjer legalno prodajajo hašiš in vesoljske kolačke. Očitno želi Nizozemska zmanjšati "marihuana-turizem".

Pa še malo nepomembnosti: prehod za pešce v Londonu, ki je zaslovel z naslovnico albuma Beatlov Abbey Road, so v Veliki Britaniji razglasili za kulturni spomenik.

Nehajmo že s tem srednjim vekom!

Brezdelni fevdalni gospodje, ki se znašajo nad ubogimi zgaranimi tlačani, nasilje in vojne, lakota, epidemije kuge, čarovnice na grmadah, inkvizicija in mogoče še podoba temačnih gradov in v oklepe odetih dolgolasih vitezov na konjih (to zadnje predvsem zahvaljujoč Hollywoodu) so stvari, na katere verjetno pomisli povprečni zemljan, ko sliši besedno zvezo srednji vek. Če v javnosti kakšen novinar ali komentator neko stvar označi za "srednjeveško", hoče ponavadi poudariti, kako je nekaj zaostalo in nemoderno (ravno pred kratkim sem spet imela "čast" prebrati nekaj podobnega). Poznavanje srednjega veka tako tudi pri ustvarjalcih javnega mnenja na žalost bolj ali manj ostaja zavito v meglo in le redko sega onkraj zgoraj omenjenih predstav. To praznino v vedenju o skoraj tisočletnem (!) obdobju evropske zgodovine v svoji knjigi Nehajmo že s tem srednjim vekom (v slovenskem prevodu pri založbi Družina je knjiga izšla 2003) poskuša zapolniti francoska zgodovinarka Régine Pernoud. V knjigi postreže s celo vrsto podatkov, ki jih verjetno nismo še nikoli slišali, nekateri pa so celo v popolnem nasprotju z običajnimi predstavami o srednjem veku, ki jih ustvarjajo mediji in nenazadnje pouk zgodovine. Odpre celo vrsto vprašanj in novih pogledov na zgodovino tega obdobja, s tem pa bralcem podari nekaj neprecenljivega: spoznanje, kako zelo je naš pogled na svet izdelek našega časa, javnega mnenja (ves čas bdi v ozadju vprašanje, kdo ga ustvarja in komu tako, kot je, koristi) in šolskega sistema. S tem se knjiga dotakne tudi teorije zgodovinske vede in občutljivega odnosa med zgodovino kot znanostjo in zgodovinsko javno zavestjo, saj nam da slutiti, da lahko oziroma smo celo dolžni zgodbo Evrope in njenih prebivalcev med koncem zahodnorimskega cesarstva in prvimi odkritji čezmorskih dežel (če pustimo ob strani pustolovske Vikinge) povedati tudi drugače. Raziskovalno delo zgodovinarjev je pomembno, saj si le na njegovi podlagi lahko ustvarimo kolikor toliko legitimno mnenje o določeni temi oziroma obdobju, pa še to je vedno v nevarnosti, da se zaradi novih odkritij zamaje v temeljih. Ne da bi se na tem mestu želeli pretirano poglabljati v teorijo zgodovine opozorimo samo še na past, ki preži na zgodovinarje, še bolj pa na vsakodnevne "uporabnike zgodovine", to je na presojanje zgodovinskih dogodkov z današnjega gledišča. Gotovo je po današnjih merilih odnos med fevdalnim gospodom in tlačanom strašno arhaičen in nerazumljiv, še zdaleč pa ne pomeni, da se je tako zdelo tudi sodobnikom. Če na kratko povzamem sporočilo knjige, kot sem ga razumela jaz: Zgodovina je znanost z razlogom.
Knjiga je vsebinsko osvežujoča, čeprav precej vezana na Francijo, kar bo slovenskemu bralcu verjetno nekoliko tuje. Prav tako je verjetno potrebno, da ta izkazuje vsaj malo zanimanja za zgodovino. Osebno mi je knjiga zbudila nekje globoko zakopano zanimanje za to obdobje zgodovine, ki mi sicer nikoli ni bilo posebej blizu. Še posebej me je zabavalo avtoričino malce hudomušno primeranje srednjega veka z renesanso, v kateri se je tokrat za spremembo sicer tako opevana renesansa precej slabše odrezala. Ko sem končala z branjem, pa sem celo izbrskala dolgo založeno knjigo o srednjeveški Evropi iz drugega letnika faksa - kdo bi si mislil, da se bo kdaj primerilo kaj takega!