Nehajmo že s tem srednjim vekom!

Brezdelni fevdalni gospodje, ki se znašajo nad ubogimi zgaranimi tlačani, nasilje in vojne, lakota, epidemije kuge, čarovnice na grmadah, inkvizicija in mogoče še podoba temačnih gradov in v oklepe odetih dolgolasih vitezov na konjih (to zadnje predvsem zahvaljujoč Hollywoodu) so stvari, na katere verjetno pomisli povprečni zemljan, ko sliši besedno zvezo srednji vek. Če v javnosti kakšen novinar ali komentator neko stvar označi za "srednjeveško", hoče ponavadi poudariti, kako je nekaj zaostalo in nemoderno (ravno pred kratkim sem spet imela "čast" prebrati nekaj podobnega). Poznavanje srednjega veka tako tudi pri ustvarjalcih javnega mnenja na žalost bolj ali manj ostaja zavito v meglo in le redko sega onkraj zgoraj omenjenih predstav. To praznino v vedenju o skoraj tisočletnem (!) obdobju evropske zgodovine v svoji knjigi Nehajmo že s tem srednjim vekom (v slovenskem prevodu pri založbi Družina je knjiga izšla 2003) poskuša zapolniti francoska zgodovinarka Régine Pernoud. V knjigi postreže s celo vrsto podatkov, ki jih verjetno nismo še nikoli slišali, nekateri pa so celo v popolnem nasprotju z običajnimi predstavami o srednjem veku, ki jih ustvarjajo mediji in nenazadnje pouk zgodovine. Odpre celo vrsto vprašanj in novih pogledov na zgodovino tega obdobja, s tem pa bralcem podari nekaj neprecenljivega: spoznanje, kako zelo je naš pogled na svet izdelek našega časa, javnega mnenja (ves čas bdi v ozadju vprašanje, kdo ga ustvarja in komu tako, kot je, koristi) in šolskega sistema. S tem se knjiga dotakne tudi teorije zgodovinske vede in občutljivega odnosa med zgodovino kot znanostjo in zgodovinsko javno zavestjo, saj nam da slutiti, da lahko oziroma smo celo dolžni zgodbo Evrope in njenih prebivalcev med koncem zahodnorimskega cesarstva in prvimi odkritji čezmorskih dežel (če pustimo ob strani pustolovske Vikinge) povedati tudi drugače. Raziskovalno delo zgodovinarjev je pomembno, saj si le na njegovi podlagi lahko ustvarimo kolikor toliko legitimno mnenje o določeni temi oziroma obdobju, pa še to je vedno v nevarnosti, da se zaradi novih odkritij zamaje v temeljih. Ne da bi se na tem mestu želeli pretirano poglabljati v teorijo zgodovine opozorimo samo še na past, ki preži na zgodovinarje, še bolj pa na vsakodnevne "uporabnike zgodovine", to je na presojanje zgodovinskih dogodkov z današnjega gledišča. Gotovo je po današnjih merilih odnos med fevdalnim gospodom in tlačanom strašno arhaičen in nerazumljiv, še zdaleč pa ne pomeni, da se je tako zdelo tudi sodobnikom. Če na kratko povzamem sporočilo knjige, kot sem ga razumela jaz: Zgodovina je znanost z razlogom.
Knjiga je vsebinsko osvežujoča, čeprav precej vezana na Francijo, kar bo slovenskemu bralcu verjetno nekoliko tuje. Prav tako je verjetno potrebno, da ta izkazuje vsaj malo zanimanja za zgodovino. Osebno mi je knjiga zbudila nekje globoko zakopano zanimanje za to obdobje zgodovine, ki mi sicer nikoli ni bilo posebej blizu. Še posebej me je zabavalo avtoričino malce hudomušno primeranje srednjega veka z renesanso, v kateri se je tokrat za spremembo sicer tako opevana renesansa precej slabše odrezala. Ko sem končala z branjem, pa sem celo izbrskala dolgo založeno knjigo o srednjeveški Evropi iz drugega letnika faksa - kdo bi si mislil, da se bo kdaj primerilo kaj takega!