Ljubi moj sputnik

Tiste pomladi, ko je bilo Sumire dvaindvajset let, se je prvič v življenju zaljubila.

Takole se začne prvi Murakamijev roman, ki sem ga kdajkoli vzela v roke. In prav gotovo bom še kakšnega, saj Japonec ni brez razloga eden trenutno najbolj branih pisateljev na svetu. Pripoved teče tako lepo in je napisana s tako mešanico privlačnega jezika, skrivnostnosti in napetosti, da sem branje prekinjala le z nejevoljo, kar se mi, če dobro pomislim, sploh ne dogaja tako pogosto. Seveda mislim, da je tudi prevajalka, ki je sicer knjigo prevedla iz angleščine, dobro opravila svojo nalogo - kako veliko je odvisno od prevajalca/-ke, ti najbrž postane jasno šele, ko se prevajanja lotiš sam.
In o čem pravzaprav govori ta pripoved? O nenavadnem ljubezenskem trikotniku, silni in strastni ljubezni, o težko določljivih mejah med resničnostjo in nekim paralelnim svetom ter (ne)prehajanju med njima ter končno o neki, v vsakem izmed nas globoko zasidrani osamljenosti, ki spominja na tiho in neopazno kroženje satelitov okoli Zemlje.

Vzgoja deklet na Češkem

Pričujoča knjiga se mi je s svojim zanimivim naslovom vabljivo nasmihala z ene od knjižničnih polic, ko pa sem zagledala še ime njenega avtorja, me je kar hitro prepričala, da sem jo vzela s seboj domov. In res me Michal Viewegh tudi tokrat ni razočaral, nasprotno: ob branju sem se imenitno zabavala, poleg tega pa je roman šolski primer literarnega postmodernizma in kot tak tudi z literarnoteoretskega stališča prav poučna literatura (kar seveda, kot je to značilno za postmodernizem, sploh ni nezdružljivo). Pravzaprav gre za roman o pisanju romana, pri čemer je glavni junak sam pisatelj, v pripoved pa je vključen cel kup citatov, odlomkov časopisnih člankov, kratkih zgodb, skokov naprej v času, retrospektiv in namigovanj. Vse skupaj je začinjeno s krepko mero humorja, satire češke družbe zgodnjih 90-ih let in (samo)ironije. Čeprav Viewegh (domnevamo namreč lahko, da je pisatelj v knjigi res on) v knjigi naleti na celo vrsto resnih in težkih življenjskih situacij, vse skupaj izzveni dokaj lahkotno in zabavno, na koncu pa se z uporabo še enega pisateljskega trika spretno izvije tudi iz zanke avtobiografskosti. Kaj pa izvemo o čeških dekletih? Mogoče je ena od pomembnejših lekcij knjige ta, da se je "intelektualk" najbolje izogibati, če hočeš ohraniti zdrav razum (pri čemer to verjetno ne velja le za češka dekleta).

110 let ...

... je danes minilo od rojstva Clauda Choulesa, ki je zadnji preživeli vojak iz prve svetovne vojne. Neverjetno, da še vedno živi nekdo, ki se je plazil po neskončnih strelskih jarkih katerega od bojišč Velike vojne!
Claude, sicer rojen v Angliji, je kasneje emigriral v Avstralijo, kjer še danes živi, med drugo svetovno vojno pa kot strokovnjak za eksplozije pomagal pri obrambi avstralskih obal pred japonsko nevarnostjo. Pred tremi leti je izdal avtobiografijo, danes pa menda ne daje več intervjujev, saj je slep in skoraj popolnoma gluh - le kdo bi mu zameril ...