Ljubi moj sputnik

Tiste pomladi, ko je bilo Sumire dvaindvajset let, se je prvič v življenju zaljubila.

Takole se začne prvi Murakamijev roman, ki sem ga kdajkoli vzela v roke. In prav gotovo bom še kakšnega, saj Japonec ni brez razloga eden trenutno najbolj branih pisateljev na svetu. Pripoved teče tako lepo in je napisana s tako mešanico privlačnega jezika, skrivnostnosti in napetosti, da sem branje prekinjala le z nejevoljo, kar se mi, če dobro pomislim, sploh ne dogaja tako pogosto. Seveda mislim, da je tudi prevajalka, ki je sicer knjigo prevedla iz angleščine, dobro opravila svojo nalogo - kako veliko je odvisno od prevajalca/-ke, ti najbrž postane jasno šele, ko se prevajanja lotiš sam.
In o čem pravzaprav govori ta pripoved? O nenavadnem ljubezenskem trikotniku, silni in strastni ljubezni, o težko določljivih mejah med resničnostjo in nekim paralelnim svetom ter (ne)prehajanju med njima ter končno o neki, v vsakem izmed nas globoko zasidrani osamljenosti, ki spominja na tiho in neopazno kroženje satelitov okoli Zemlje.