Pričujoča knjiga se mi je s svojim zanimivim naslovom vabljivo nasmihala z ene od knjižničnih polic, ko pa sem zagledala še ime njenega avtorja, me je kar hitro prepričala, da sem jo vzela s seboj domov. In res me Michal Viewegh tudi tokrat ni razočaral, nasprotno: ob branju sem se imenitno zabavala, poleg tega pa je roman šolski primer literarnega postmodernizma in kot tak tudi z literarnoteoretskega stališča prav poučna literatura (kar seveda, kot je to značilno za postmodernizem, sploh ni nezdružljivo). Pravzaprav gre za roman o pisanju romana, pri čemer je glavni junak sam pisatelj, v pripoved pa je vključen cel kup citatov, odlomkov časopisnih člankov, kratkih zgodb, skokov naprej v času, retrospektiv in namigovanj. Vse skupaj je začinjeno s krepko mero humorja, satire češke družbe zgodnjih 90-ih let in (samo)ironije. Čeprav Viewegh (domnevamo namreč lahko, da je pisatelj v knjigi res on) v knjigi naleti na celo vrsto resnih in težkih življenjskih situacij, vse skupaj izzveni dokaj lahkotno in zabavno, na koncu pa se z uporabo še enega pisateljskega trika spretno izvije tudi iz zanke avtobiografskosti. Kaj pa izvemo o čeških dekletih? Mogoče je ena od pomembnejših lekcij knjige ta, da se je "intelektualk" najbolje izogibati, če hočeš ohraniti zdrav razum (pri čemer to verjetno ne velja le za češka dekleta).
Keine Kommentare:
Kommentar veröffentlichen