Sanje o belem božiču drugič

Bornholm je majhen otok sredi Baltskega morja med Dansko in Švedsko. Ima dobrih 40 000 prebivalcev in spada pod Dansko. Trenutno je tam toliko snega, da so razglasili katastrofalno stanje, nekatere kmetije pa so že skoraj teden dni popolnoma odrezane od sveta in nič ne kaže, da bi se stanje kmalu izboljšalo. Ceste so izginile, spluženo "vozišče" obdaja do 4 metre visok zid snega, vendar se dva avtomobila ne moreta srečati, kar seveda vse skupaj močno otežuje. Vsakih nekaj sto metrov so v snežne zidove izkopali izogibališča, vendar vseeno nastajajo kolone v vse smeri. Z lopatami za kidanje se ne pride prav daleč, tako da so v prednosti tisti, ki imajo doma kaj traktorju podobnega, in si lahko tako vsaj za silo odkidajo pot do "ceste" skozi štirimetrsko goro snega. Noro!

Dreaming of a white Christmas

V južnih državah ZDA so se sanje uresničile: Atlanta ima bel božič prvič po 128-ih letih, prebivalci Columbie pa so pred letošnjim letom zadnjič doživeli sneg na božični dan 1887. V Stockholmu se temperatura ni dvignila nad ledišče že od 24. novembra, kar pomeni, da je bilo daljše obdobje takega mraza od začetka merjenja temperature zabeleženo le še v zimi 1788-1789! Kaj je zdaj s tem globalnim segrevanjem?

Naravne katastrofe in trivialnosti

Danes pa nekaj zanimivosti iz tujega tiska (Spiegel Online &co.):

V zgodnjem srednjem veku, okoli leta 536, je za več let "potemnelo" nebo in za seboj potegnilo sušo, lakoto, bolezni in kaos (nenazadnje so se okoli tega datuma porazgubili Maji, izginile pa so tudi visoke kulture v Perziji in Indoneziji). Bizantinski zgodovinar Prokopij pravi, da "je sonce celo leto svetilo tako šibko kot mesec", in tudi prebivalci Rima omenjajo "modrikasto sonce", ki tudi opoldne ne meče sence. Možni razlagi tega epohalnega dogodka bi bili vulkanski izbruh ali meteorit, vendar pa znanstveniki do danes ne morejo z gotovostjo reči, kaj se je zgodilo. So pa pred kratkim blizu avstralske obale na morskem dnu odkrili krater približno 600 metrov širokega meteorita ter našli njegove delce tako v morskem dnu kot v grenlandskem ledu. Menijo, da je padec tega meteorita prav verjeten vzrok za zgodnjesrednjeveško naravno katastrofo, že nekaj časa pa se za ta čas omenja tudi izbruh vulkana, kar spet potrjuje led na Grenlandiji. Vemo, da je okoli 539 izbruhnil vulkan El Chichon v Mehiki in odločilno pripomogel k nesrečni usodi Majev, vprašanje pa je, če je bil njegov izbruh dovolj silen, da je tako dolgo čutila posledice cela Zemlja. Možno pa je celo, da je v tem času izbruhnil indonezijski Krakatau. Nekateri raziskovalci se navdušujejo nad tezo o dveh naravnih katastrofah eni za drugo, namreč močnemu izbruhu vulkana in padcu meteorita, ki sta svet za kakšno desetletje zavila v oblak prahu. Le kaj bi se zgodilo, če bi današnji svet doletelo kaj podobnega? Scenarij bi bil verjetno podoben atomski vojni.

Slaba novica za vse, ki se grejo Amsterdam v prvi vrsti zakajat z marihuano. Evropsko sodišče je namreč odločilo, da ima Nizozemska pravico prepovedati turistom vstop v t.i. coffee shops, kjer legalno prodajajo hašiš in vesoljske kolačke. Očitno želi Nizozemska zmanjšati "marihuana-turizem".

Pa še malo nepomembnosti: prehod za pešce v Londonu, ki je zaslovel z naslovnico albuma Beatlov Abbey Road, so v Veliki Britaniji razglasili za kulturni spomenik.

Nehajmo že s tem srednjim vekom!

Brezdelni fevdalni gospodje, ki se znašajo nad ubogimi zgaranimi tlačani, nasilje in vojne, lakota, epidemije kuge, čarovnice na grmadah, inkvizicija in mogoče še podoba temačnih gradov in v oklepe odetih dolgolasih vitezov na konjih (to zadnje predvsem zahvaljujoč Hollywoodu) so stvari, na katere verjetno pomisli povprečni zemljan, ko sliši besedno zvezo srednji vek. Če v javnosti kakšen novinar ali komentator neko stvar označi za "srednjeveško", hoče ponavadi poudariti, kako je nekaj zaostalo in nemoderno (ravno pred kratkim sem spet imela "čast" prebrati nekaj podobnega). Poznavanje srednjega veka tako tudi pri ustvarjalcih javnega mnenja na žalost bolj ali manj ostaja zavito v meglo in le redko sega onkraj zgoraj omenjenih predstav. To praznino v vedenju o skoraj tisočletnem (!) obdobju evropske zgodovine v svoji knjigi Nehajmo že s tem srednjim vekom (v slovenskem prevodu pri založbi Družina je knjiga izšla 2003) poskuša zapolniti francoska zgodovinarka Régine Pernoud. V knjigi postreže s celo vrsto podatkov, ki jih verjetno nismo še nikoli slišali, nekateri pa so celo v popolnem nasprotju z običajnimi predstavami o srednjem veku, ki jih ustvarjajo mediji in nenazadnje pouk zgodovine. Odpre celo vrsto vprašanj in novih pogledov na zgodovino tega obdobja, s tem pa bralcem podari nekaj neprecenljivega: spoznanje, kako zelo je naš pogled na svet izdelek našega časa, javnega mnenja (ves čas bdi v ozadju vprašanje, kdo ga ustvarja in komu tako, kot je, koristi) in šolskega sistema. S tem se knjiga dotakne tudi teorije zgodovinske vede in občutljivega odnosa med zgodovino kot znanostjo in zgodovinsko javno zavestjo, saj nam da slutiti, da lahko oziroma smo celo dolžni zgodbo Evrope in njenih prebivalcev med koncem zahodnorimskega cesarstva in prvimi odkritji čezmorskih dežel (če pustimo ob strani pustolovske Vikinge) povedati tudi drugače. Raziskovalno delo zgodovinarjev je pomembno, saj si le na njegovi podlagi lahko ustvarimo kolikor toliko legitimno mnenje o določeni temi oziroma obdobju, pa še to je vedno v nevarnosti, da se zaradi novih odkritij zamaje v temeljih. Ne da bi se na tem mestu želeli pretirano poglabljati v teorijo zgodovine opozorimo samo še na past, ki preži na zgodovinarje, še bolj pa na vsakodnevne "uporabnike zgodovine", to je na presojanje zgodovinskih dogodkov z današnjega gledišča. Gotovo je po današnjih merilih odnos med fevdalnim gospodom in tlačanom strašno arhaičen in nerazumljiv, še zdaleč pa ne pomeni, da se je tako zdelo tudi sodobnikom. Če na kratko povzamem sporočilo knjige, kot sem ga razumela jaz: Zgodovina je znanost z razlogom.
Knjiga je vsebinsko osvežujoča, čeprav precej vezana na Francijo, kar bo slovenskemu bralcu verjetno nekoliko tuje. Prav tako je verjetno potrebno, da ta izkazuje vsaj malo zanimanja za zgodovino. Osebno mi je knjiga zbudila nekje globoko zakopano zanimanje za to obdobje zgodovine, ki mi sicer nikoli ni bilo posebej blizu. Še posebej me je zabavalo avtoričino malce hudomušno primeranje srednjega veka z renesanso, v kateri se je tokrat za spremembo sicer tako opevana renesansa precej slabše odrezala. Ko sem končala z branjem, pa sem celo izbrskala dolgo založeno knjigo o srednjeveški Evropi iz drugega letnika faksa - kdo bi si mislil, da se bo kdaj primerilo kaj takega!

Joyeux anniversaire!:)

Sweet November

Kljub brezposelnosti in deževnim dnevom ima november tudi svoj čar. Dolgi večeri so kot nalašč za kino, pevske vaje in koncerte ter branje knjig, ki že dolgo čakajo na pozornost. Ker imam trenutno dovolj časa in (vsaj upam) navdiha, sem se odločila tale blog ohranjati pri življenju. Kaj bo iz tega nastalo, je bolj kot ne presenečenje. Verjetno nekakšna mešanica bralnega bloga in vsakodnevnih (ne)pomembnosti po mojem okusu.

Spodaj dva utrinka iz Salzburga, ki je bil zadnji vikend predvsem v znamenju dveh stvari: poroke Jocelyn in Hannesa (na sliki: po uspešni ugrabitvi neveste čakamo na njeno junaško reševanje) in predbožičnih sejmov in lučk.

Bralec

Bralec (Der Vorleser) Bernharda Schlinka je bil že nekaj časa na mojem seznamu bralnih želja. Knjiga, izšla 1995, je eden od večjih uspehov nemške književnosti zadnjih dvajsetih let, pred dvema letoma pa je bil po njej posnet tudi film s Kate Winslet, ki je za vlogo Hanne dobila oskarja. Knjiga je v Nemčiji skorajda obvezno branje - kako tudi ne, saj zaplet združuje nenavadno, nekoliko kočljivo ljubezensko zgodbo, nemško nacionalsocialistično zgodovino in še vedno aktualna vprašanja o soočenju z njenimi posledicami, krivdi in odgovornosti. Odnos med storilci in povojnimi generacijami je tema, ki je v nemški književnosti (pa seveda v filmu) prisotna še danes, ponavadi pa je predstavljena v obliki konfliktov med starši in potomci. V tej knjigi gre avtor korak dlje, saj postavi predstavnika obeh generacij v ljubezensko razmerje, kar v zgodbo nedvomno vnese neko svežo dimenzijo. Michael med Hanninim procesom spozna, da se tako kot njegovi sovrstniki tudi sam poskuša (ali bolj ali manj zavestno ne poskuša) soočiti z dejstvom, da so za strahote nacionalsocializma odgovorni prav ljubljeni ljudje. Vprašanje, kako združiti podobo ljubečih družinskih članov s podobo storilcev, ostaja aktualno in pereče.
Hannin lik ostaja, tak je bil vsaj moj vtis, zavit v tančico skrivnosti. Kakšno vlogo ima pri zločinu, ki ga je zagrešila, njena nepismenost? Bi ravnala drugače, če bi znala brati in bi se "vzgajala" s pomočjo literarnih klasikov? Mogoče, vendar tega ne vemo zagotovo. Gotovo pa knjiga odpira prostor za razmislek o razmerjih med literaturo in oblikovanjem človekove morale ter njegove notranje svobode.

Abspann

S sivim dnevom vožnje po slikoviti dolini Rena in malce manj slikovith, zato pa toliko bolj meglenih avtocestah (na srečo brez zastojev) se je po dnevih poslavljanja, pospravljanja, pakiranja, zadnjih nakupov in sprehodov po Bonnu končala moja polletna nemška pustolovščina. Biti spet doma je nenavadno in na žalost pospremljeno s slabimi novicami. Posebnega načrta za naprej ni, čakam na boljše čase. Drage moje bralke (mislim, da se vas da prešteti na prste ene roke), hvala za branje in komentarje! Polepšajte si te jesenske večere s kakšnim slastnim čajem in fino knjigo, to zdajle nameravam tudi jaz, in (mogoče) bis bald!

Indianersommer und Putzteufelstimmung

Zadnji vikend v Bonnu je bil vremensko čudovit, pa tudi sicer prav prijeten (na srečo sem se končno počutila bolje). Občutki (in dejavnosti) so bili čisto poletni, kot je razvidno tudi s slike:)
Sicer pa me je danes zajela čudna potreba po čiščenju, rezultat je strašljivo čista kuhinja/kopalnica, relativno prazna omara na hodniku, nekaj vreč smeti in spisek stvari, ki jih je treba (ali bi jih bilo dobro) kupiti/popraviti/zamenjati v našem malem podstrešnem stanovanju. Poleg tega sem v dnevni sobi našla zvežčič sudokujev in za enega porabila približno 45 minut - to dejstvo ne govori ravno v prid gibkosti mojih možganov, a ne?

Ob ihr´s glaubt oder nicht, mir geht es echt beschissen ...

Naslov pove vse. Mafini so bili pa vseeno odlični, hvala Veroniki za recept!

Ich war noch niemals in Amsterdam... (ali nekaj utrinkov z dopusta)

Po prvemu popolnoma premočenemu dnevu sva drugi dan le dočakali Amsterdam v soncu (kar sicer ne pomeni, da na isti dan ni tudi deževalo). Ladjica z mini kajuto se je izkazala za presenetljivo prijetno, pretežno špansko obarvano začasno domovanje.


Sledil je premik v idilično obmorsko mestece Enkhuizen in v lušten bed&breakfast z vrtom, v katerem tudi septembra rastejo vrtnice ...

Z ladjico sva se preko Ijselmeera odpeljali v vetrovni Stavoren. Kasneje naju je ujel dež, tako da je Veronika lahko preizkusila v Amsterdamu kupljeno "pelerino" (plastično vrečko s tremi odprtinami za glavo in roke).



Enkhuizen je znan tudi po svojem muzeju na prostem, ki predstavlja zgodovino in tradicijo prebivalcev okoli Zuiderzeeja (danes Ijselmeer).

Po kratkem povratku v Amsterdam in srečanju s Katarino in še več Španci smo se se skupaj odpeljale na sever Nemčije in v Kielu obiskale Ronjo, ki nas je med drugim peljala na poleti zelo zasedeno mestno plažo.


Na izletu v Lübeck smo si med drugim ogledale hišo, v kateri so svoj zaton po Thomasu Mannu doživeli Buddenbrookovi (roman je bil nagrajen z Nobelovo nagrado), na hitro pa smo kupile še nekaj znamenitega marcipana-naš favorit je marcipan s čokoladnim moussom.



Na koncu smo se ustavile še v Hamburgu, kjer ima eden od Starbucksov prav izvirno lokacijo ... Prvi jesenski dan je bil sončen in izjemno topel in je ogromno hamburško pristanišče (menda tretje največje na svetu) prikazal v najlepši luči.

Zdaj sem spet nazaj v Bonnu, Katarina je končala s prostovoljstvom in se je vrnila domov, tako da je stanovanje prazno in tiho. Zunaj je hladno in dežuje, jesen je dokončno pregnala poletje. Ta vikend grem še na SCI-jev Herbstfest, potem pa bo že počasi čas, da se vrnem v Slovenijo ...

Redemption song

Zadnje dni v juliju in prva dva tedna v avgustu sem preživela v vlogi campleaderja na delovnem taboru v samem središču Berlina, nekaj minut hoje stran od Checkpoint Charlie-ja, na zahodni strani zidu in nasproti Judovskega muzeja (ki je mimogrede res vreden ogleda). Stene v kleti barake 13 smo hitro dokumentirali, tako da smo potem dva dni pulili plevel in pobirali storže na dvorišču dokumentacijskega centra. Napovedana gledališka delavnica v nekdanjem zaklonišču je bila žal odpovedana, tako da je bil drugi teden bolj kot ne namenjen prostočasnim dejavnostim in odkrivanju Berlina in njegovega nočnega življenja. Osebno imam za nekaj časa povsem dovolj nacionalsocialističnih koncentracijskih taborišč in z njimi povezane tematike; tokrat smo si namreč ogledali še taborišče Sachsenhausen v Oranienburgu le malce izven Berlina, ki svoje obiskovalce pozdravi z znamenitim napisom Arbeit macht frei (napis ni le domena Auschwitza), in ki je v letih po vojni služil kot taborišče tudi Sovjetom. Poleg tega smo videli še razstavo v hiši, kjer je pozimi 1942 potekala konferenca v Wannseeju in kjer so se nacistični voditelji odločili, kako bodo dokončno "rešili" judovsko vprašanje, pa v nekem dvorišču skrit muzej Blindenwerkstatt Otto Weidt (o podjetniku, ki je, dokler je šlo, v svoji tovarni zaposloval slepe in drugače prikrajšane Jude) in seveda Judovski muzej z vrtom izgnanstva in sobo spomina, kakor se imenuje velik, temen, prazen trikoten prostor.
Sicer smo čas preživljali s potovanjem z javnimi prevoznimi sredstvi (in v Berlinu to pomeni veliko časa), pa vsaj tisti nerazvajeni z bližino jadranskega morja s kopanjem v jezerih, stanjem v vrsti v dežju pred najbolj "in" klubom v Kreuzbergu, s polnočnim nakupovanjem knjig v "kulturni veleblagovnici", s petjem in kuhanjem jedi iz skute (dobili smo namreč 10 kg skute v dar), ne pa tudi s pospravljanjem ... Šli smo tudi v Potsdam pogledat dvorec Sansouci oziroma bolje rečeno vrt pred njim, ki je res čudovit. Negativne plati vodenja takega tabora pa raje prihranimo za kdaj drugič ...

Japanischer Garten

Po pravi deževni dobi je danes končno spet posijalo sonce, kar sva s Katarino izkoristili za kolesarjenje do parka Rheinaue. Kljub temu je čutiti, da se v deželo počasi plazi jesen. Spet se je začela tudi Bundesliga, kar je izjemno osrečilo mnoge radijske moderatorje, ki imajo zdaj spet hvaležno snov za jutranje razglabljanje. Sicer se pa veselim dopusta, še 10 dni!

Karel Veliki

McHorse


Aachener Printen (in CHIO-največji konjski dogodek v Evropi-ali celo na svetu?)


Zabavnih skuptur in vodnjakov je na pretek

Aachenska katedrala je posrečena mešanica različnih stilov, relikvij in lestencev

Ker sem v preteklih tednih zanemarjala blog, na tem mestu še nekaj slik iz Aachna, kjer smo prejšnji teden s Katarino in Ronjo obiskale Philippa in njegove prijatelje.
Aachen je najbolj znan kot mesto, kjer se je po prigodah svojih peripatetičnih prednikov, ki so se selili iz mesta v mesto, sklenil ustaliti Karel Veliki. Poleg tega Aachen slovi tudi po Aachener Printen (kar so v bistvu neke vrste medenjaki) in konjskih dirkah. Ima tudi dve tehnični visokošolski ustanovi, kar razmerje med spoloma pomakne močno na stran moškega prebivalstva. Luštno mestece, kjer se ženske res lahko počutijo zaželene!

Berlin št. 2 (tokrat z okolico)

Brandenburška vrata, Fernsehturm in nogomet


Temu se reče public viewing!


Takle je razgled z neposredne bližine nekdanjega krematorija v Ravensbrücku ...


Severovzhodna Nemčija sploh ni slaba ideja za malce drugačne poletne počitnice


Tokrat sem se odrekla nemškim avtocestam in potovala z ICE-jem (približno 600 km v dobrih 4-ih urah in pol - ni slabo), posledično sem tudi dodobra spoznala novo glavno železniško postajo v Berlinu -pravzaprav je nakupovalno središče s tiri v treh nadstropjih, dokaj impresivno ... Ker sem bila s "projektpartnerjem" zmenjena šele zvečer, sem dan izkoristila za ogled razstave Fride Kahlo (za kar mi je zmanjkalo časa prejšnjič). Po dveh urah stanja v vrsti in prerekanju z varnostnikom o primernosti moje torbe mi je vendarle uspelo (skupaj s torbo) priti v razstavni prostor; na mojo srečo se je dvourno čakanje izplačalo.
V petek sem se potem srečala z osebo, ki je pravzaprav odgovorna za moj delovni tabor, in skupaj sva šli pogledat kraj, kjer bomo delali: nekdanje taborišče za prisilne delavce med drugo svetovno vojno v Berlinu, mi naj bi dokumentirali čisto sveže odkrite napise v kleti novo pridobljene barake (te so bile/so uporabljene v nadvse različne namene, recimo kot sedež kegljaškega kluba).Vsekakor zelo zanimiva stvar. Popoldne sem se nato odpravila naprej na seminar v Ravensbrück, ki leži severno od Berlina skoraj na meji med Brandenburgom in Mecklenburgom/Pomorjanskim, in ki se je v zgodovino zapisal kot največje nacistično koncentracijsko (sprva delovno, proti koncu vojne pa tudi uničevalno) taborišče za ženske, čeprav so bili tam tudi moški. V njem je pristalo tudi več kot 700 Slovenk (Slovencev?), med drugim Angela Vode, posvečena jim je ena od celic v nekdanjem zaporu. Bivša bivališča paznic in SS-ovcev so danes preurejena v hostel, v katerem smo tudi mi bivali, je kar zanimiv, malce nelagoden občutek ... Prav tako je kontrast med lepo jezernato pokrajino in grozoto taborišča skorajda neverjeten. V neposredni bližini je jezero in prav luštno mestece Fürstenberg, ki po svoji arhitekturi in vzdušju spominja na Češko ali Poljsko-vzhodna Nemčija se še danes opazno razlikuje od zahodne. Na žalost sem kopalke pustila doma, tako da kljub vročini ni bilo nič s kopanjem v vseprisotnih jezerih, tudi nam časovno ni uspela vožnja s kanuji, so nas pa zato pošteno opikali komarji ...

Fussball, Sushi und Marmelade

S temi tremi pojmi bi lahko opisala zadnje tri dni ... Suši in marmelada sta se prav lepo posrečila, da o prvi tekmi nemške reprezentance (glede slovenske nisem tako prepričana, čeprav je bil rezultat na koncu optimalen) sploh ne govorim-dejansko niti ni potrebno prižgati televizije, da bi spremljal tekmo, zadostuje odprto okno!

Danes sem se že pred odmorom za kosilo izmuznila iz pisarne in se pridružila Ronji in trenutno pri nemškem SCI-ju gostujočima Afričanoma Jethronu in Kwamiju na izletu na bližnji hrib po imenu Drachenfels (Zmajeva skala). Gre za prizorišče iz znamenite sage o Nibelungih, saj naj bi Siegfried tu ubil zmaja, se okopal v njegovi krvi in tako postal neranljiv. Do tja smo se peljali z ladjico po Renu, kar je oba Afričana silno navdušilo, podobno kot pravljični grad (sicer zamisel pariškega bankirja, stara le kakšnih 120 let; vzdolž Rena je drugače še cel kup starejših gradov, trdnjav in gradičev, obdanih z vinogradi). Zelo prijeten dan, zaključen z odlično večerjo, sladoledom in češnjami:)

Ein schwüler Tag in Köln

Takole Kölnčani zaklenejo svojo ljubezen ...



Prvi produkt nove pečice-mmmmmmm!

Sicer je prav neverjetno soparno, (nogometna) vročica narašča in jutri bo Nemčija dobila nov top model. Usodno odločitev model-mamme Heidi Klum grem dejansko lahko gledat na public viewing v Köln! Pa še malo rumenih novic: nemško nogometno reprezentanco je že na letalu zabavala Shakira, trenutno pa se v Kölnu menda nahaja tudi Keira Kneightley. No jaz je včeraj nisem videla, me je pa Deutsche Bahn pri nakupu 4 vozovnic za 122 evrov obdarila z navijaškim darilnim paketom: majico in barvami za obraz (seveda z zlato, rdečo in črno). Nasplošno so se zastave pojavile povsod, na hišah, avtomobilih, majicah in puloverjih, kar je za Nemčijo precej nenavadno, no vsaj pred svetovnim nogometnim prvenstvom 2006 je bilo. Verjetno zgodovinsko pogojena paranoja pred tem, da bi jih imeli za nacionaliste ... Nogomet očitno res dela čudeže.

Wurst::-)

In še malo Berlina: vsi hočejo Wurst:-), currywurst in množica, ki si želi v Reichstag, na plaži, večer pri avtomehaniku in zastopniku za Subaru.
Zgornja slika je pa idila v Haunetalu pri Fuldi, kjer smo imeli seminar za campleaderje. Zahvaljujoč seminarju zdaj poznam vsaj enega vegana in imam dokaj dober vpogled v življenje nemških maturantov (kar pove nekaj o povprečni starosti udeležencev).

Ni še konec ne

Še malo Berlina: priložnost za dr. Tobiasa Fünkeja, brandenburška vrata, Star wars klon sredi Berlina, opustošenje in ščepec love-parade-vzdušja.

23 plus 30 Kilometer Stau

Je že junij, vreme pa še vedno za eno figo!
Zadnja dva tedna sta bila prav divja, še posebej oba vikenda. Ker imajo Nemci za binkošti dela prost dan in je ta padel ravno na vikend, sva se s Katarino odpravili v Berlin. Že pot tja je zahvaljujoč zastojem z dvomestnimi številkami trajala 10 ur, tako da sva na cilj prispeli šele okoli 23.30. Soboto sva izrabili za ogled običajnih turističnih znamenitosti, privoščili sva si celo vožnjo z ladjico po reki Spree, ki pelje mimo Bundestaga, Hauptbahnhofa (ki zdaj izgleda precej drugače kot februarja 2006) in Angeline pisarne. V nedeljo pa sva šli pogledat Karneval der Kulturen, ZELO množično prireditev, kjer si lahko privoščiš 5 minut tajske masaže (če si seveda dovolj vztrajen, da prideš na vrsto), ples ob ritmu bobnov, akrobatiko na vrvi in kulinarične posebnosti 4-ih kontinentov. V nedeljo je bila tudi celodnevna ulična povorka, kjer so se predstavljale vse "kulture" in ki se je zaključila z mimovožnjo velikih party-šleparjev, ki jim je sledila množica zabave željnih mladih bolj ali manj posebnih ljudi. Predstavljam si, da je nekako tako izgledala Love parade, preden so jo zaradi ogromnih količin smeti in opustošenja, ki ga je pustila za sabo, prestavili na neko staro letališče v Porurju. Dejansko je tudi tukaj po končani stvari vse skupaj izgledalo kot bojišče/smetišče. Naslednji dan je bila moja želja še ogled razstave Fride Kahlo, vendar me je vse minilo, ko sem zagledala čakalno vrsto pred muzejem, tako da sem si namesto tega privoščila currywurst, kar naj bi bila tipična berlinska specialiteta (vendar je v bistvu samo hrenovka z veliko kečapa, posuta s curryjem), in pa eisschokolade na berlinski "plaži" v neposredni bližini glavne železniške postaje. Pot nazaj proti Bonnu se je začela z nenadno nevihto s točo in rahlo izgubo orientacije ter se nadaljevala z obtičanjem našega avta na bencinski črpalki nekje pred Braunschweigom, vožnjo z avtovleko, prisilnim tečajem salse v mehanični delavnici sredi vasi po imenu Marienthal in končno s prenočevanjem v hotelu. Zjutraj, oziroma bolje rečeno opoldne je bil avto na srečo popravljen, tako da smo se veselo odpravile proti domu, nakar smo seveda spet zašle v stoječo kolono na avtocesti, ki se je vlekla tja nekam do Hannovra (za vse neposvečene priporočam atlas ali google maps). Odločitev za obvoz mimo Braunschweiga se ni izkazala za optimalno rešitev, ker je bil tudi tam prometni kaos popoln, tako da je bila morala vmes že res na psu. Mislim, da se ne bom nikoli več pritoževala nad kakšnim kilometrom kolone, kot to ponavadi počnemo v Sloveniji ... Pot smo potem nadaljevale proti Kasslu in Dortmundu in končno uspele ob 20h zvečer prispeti na Blücherstrasse 14, uf!