Morilec brez obraza (Mördare utan ansikte)

Po prvem Murakamiju še prvi Henning Mankell. In sicer kar v originalu, ker se kriminalke pač lepo berejo - kaj je lažjega za ohranjanje tujega jezika?
Pravzaprav mi vse do konca ni bilo jasno, zakaj tak naslov. Konec mi ni bil všeč (predvsem je napetost po burnem pregonu v zadnji četrtini knjige izpuhtela praktično v nič oz. v precej nespektakularen konec), ampak se vsaj sklada z naslovom in nekaterimi razmišljanji o prihodnosti švedske družbe (seveda je treba imeti v mislih, da se roman dogaja leta 1990, torej že 21 let nazaj), ki sicer presegajo okvire klasične kriminalke. Mankell se s pričakovanji kriminalk željnega in navajenega bralstva tudi sicer kar pridno poigrava.
Njegov detektiv Kurt Wallander se tako recimo med reševanjem umorov in vozarjenjem po Skåneju spopada še s celo vrsto nezavidljivih življenjskih situacij: na glavi ima medije in urad za priseljence, žena ga je pred kratkim zapustila, ne zna se približati odtujeni hčeri, poskrbeti mora za dementnega očeta, njegov sodelavec zboli za rakom, ženska, ki mu postane všeč, je poročena, poleg tega pa se zaradi pomanjkanja časa baše z nezdravo hrano in komaj uspe spati več kot par uric na noč. Gre torej ne samo za razrešitev umorov, pač pa tudi za zgodbo o osamljenem policistu v svojih 40-ih, ki se poskuša soočiti s krizami, ki mu jih življenje pridno nastavlja na pot, začinjeno s ščepcem družbene analize in satire.

Ljubi moj sputnik

Tiste pomladi, ko je bilo Sumire dvaindvajset let, se je prvič v življenju zaljubila.

Takole se začne prvi Murakamijev roman, ki sem ga kdajkoli vzela v roke. In prav gotovo bom še kakšnega, saj Japonec ni brez razloga eden trenutno najbolj branih pisateljev na svetu. Pripoved teče tako lepo in je napisana s tako mešanico privlačnega jezika, skrivnostnosti in napetosti, da sem branje prekinjala le z nejevoljo, kar se mi, če dobro pomislim, sploh ne dogaja tako pogosto. Seveda mislim, da je tudi prevajalka, ki je sicer knjigo prevedla iz angleščine, dobro opravila svojo nalogo - kako veliko je odvisno od prevajalca/-ke, ti najbrž postane jasno šele, ko se prevajanja lotiš sam.
In o čem pravzaprav govori ta pripoved? O nenavadnem ljubezenskem trikotniku, silni in strastni ljubezni, o težko določljivih mejah med resničnostjo in nekim paralelnim svetom ter (ne)prehajanju med njima ter končno o neki, v vsakem izmed nas globoko zasidrani osamljenosti, ki spominja na tiho in neopazno kroženje satelitov okoli Zemlje.

Vzgoja deklet na Češkem

Pričujoča knjiga se mi je s svojim zanimivim naslovom vabljivo nasmihala z ene od knjižničnih polic, ko pa sem zagledala še ime njenega avtorja, me je kar hitro prepričala, da sem jo vzela s seboj domov. In res me Michal Viewegh tudi tokrat ni razočaral, nasprotno: ob branju sem se imenitno zabavala, poleg tega pa je roman šolski primer literarnega postmodernizma in kot tak tudi z literarnoteoretskega stališča prav poučna literatura (kar seveda, kot je to značilno za postmodernizem, sploh ni nezdružljivo). Pravzaprav gre za roman o pisanju romana, pri čemer je glavni junak sam pisatelj, v pripoved pa je vključen cel kup citatov, odlomkov časopisnih člankov, kratkih zgodb, skokov naprej v času, retrospektiv in namigovanj. Vse skupaj je začinjeno s krepko mero humorja, satire češke družbe zgodnjih 90-ih let in (samo)ironije. Čeprav Viewegh (domnevamo namreč lahko, da je pisatelj v knjigi res on) v knjigi naleti na celo vrsto resnih in težkih življenjskih situacij, vse skupaj izzveni dokaj lahkotno in zabavno, na koncu pa se z uporabo še enega pisateljskega trika spretno izvije tudi iz zanke avtobiografskosti. Kaj pa izvemo o čeških dekletih? Mogoče je ena od pomembnejših lekcij knjige ta, da se je "intelektualk" najbolje izogibati, če hočeš ohraniti zdrav razum (pri čemer to verjetno ne velja le za češka dekleta).

110 let ...

... je danes minilo od rojstva Clauda Choulesa, ki je zadnji preživeli vojak iz prve svetovne vojne. Neverjetno, da še vedno živi nekdo, ki se je plazil po neskončnih strelskih jarkih katerega od bojišč Velike vojne!
Claude, sicer rojen v Angliji, je kasneje emigriral v Avstralijo, kjer še danes živi, med drugo svetovno vojno pa kot strokovnjak za eksplozije pomagal pri obrambi avstralskih obal pred japonsko nevarnostjo. Pred tremi leti je izdal avtobiografijo, danes pa menda ne daje več intervjujev, saj je slep in skoraj popolnoma gluh - le kdo bi mu zameril ...

Persuasion

Anne Elliot je ob koncu napoleonskih vojn stara 27 let, kar v svetu Jane Austen pomeni, da je njen cvet mladosti in lepote že odcvetel, in da so po vsej verjetnosti splavale po vodi vse možnosti, da bi se poročila. Ampak ne, v tem res romantičnem romanu o "nespremenljivosti v dobi sprememb" (in konec 18. in začetek 19. stoletja je bilo res burno obdobje) mir s Francijo nazaj v njeno življenjo naplavi v vojni proti Francozom obogatelega mornariškega kapitana Fredericka Wentwortha, ki je še vedno prav tako pameten, duhovit, neustrašen in poln duha kot takrat pred osmimi leti, ko ga je na prepričevanje starejše prijateljice in zaupnice Lady Russell zavrnila in očitno zapravila svojo priložnost za poroko iz ljubezni. Še več, zdaj je še bolj zrel in možat ter, kako priročno, v posesti lepe količine denarja, vendar ji očitno še vedno zameri njeno zavrnitev in raje posveča svojo pozornost njenim mlajšim sorodnicam. Uboga Anne, ki se zaveda, da je to moški njenega življenja! No, stvar se po raznih zgodah in nezgodah nazadnje kot ponavadi v romanih Jane Austen srečno konča, tako kot si tako ljubka, nežna, skromna, načitana in pametna junakinja po dolgih letih tihe nesreče tudi zasluži. Avtorica je mojstrsko opisala njena stanja duha od popolne potrtosti do ekstatične sreče, s katerimi se verjetno lahko poistoveti marsikateri/-a bralec/-ka. Na splošno se mi zdi, da je ta njen roman najbolj nabit s čustvi, koprnenjem in bolj ali manj prikrito strastjo, zato mi je osebno takoj za Prevzetnostjo in pristranostjo najljubši. In če tole ni eno najbolj vročih ljubezenskih pisem sploh, pa tudi ne vem:

I can listen no longer in silence. I must speak to you by such means as are within my reach. You pierce my soul. I am half agony, half hope. Tell me not that I am too late, that such precious feelings are gone forever. I offer myself to you again with a heart even more your own, than when you almost broke it eight years and a half ago. Dare not say that man forgets sooner than woman, that his love has earlier death. I have loved none but you. Unjust I may have been, weak and resentful I have been, but never inconstant. You alone have brought me to Bath. For you alone I think and plan. - Have you not seen this? Can you fail to understood my wishes? - I had not waited even these ten days, could I have read your feelings, as I think you must have penetrated mine. I can hardly write. I am every instant hearing something which overpowers me. You sink your voice, but I can distinguish the tones of that voice, when they would be lost on others. - Too good, too excellent creature! You do us justice indeed. You do believe that there is true attachment and constancy among men. Believe it to be most fervent, most undeviating in
F.W.

Res ni čudno, da imamo polno glavo idej o veliki romantični ljubezni, če pa beremo take stvari ...

Ska vi fika?

Včeraj mi je po dolgem času načrtovanja tega podviga, ogledovanja recepta in iskanja sestavin (predvsem kardamon je bil malce problematičen, vendar sem ga na koncu našla v Mercatorju v Supernovi), končno uspelo speči t.i. kanelbullar oziroma cimetove polžke. Prav fino so uspeli, edino, kar jim je manjkalo do popolnosti, je debelejši, zrnati sladkor za posip (kdo ve, ali se ga pri nas sploh dobi?).
Kanelbullar skupaj s fiko so eden od razlogov, zakaj imeti rad Švedsko:) Fika je na Švedskem nepogrešljiv del dneva, pomeni pa odmor (od česarkoli že) za kavo, slaščice in klepet s sodelavci, prijatelji, družino ali simpatijo. Res, fika je lahko tudi sopomenka za zmenek, če ta vsebuje vse zgoraj našteto ... Švedi menda celo prirejajo fike za v knjigo rekordov, aktualni dosežek je 3563 ljudi na fiki v Östersundu 30. maja 2009 (pravi Wikipedia). Kanelbullar so verjetno najbolj znana spremljevalna slaščica te prijetne navade, čeprav je idealno, da je na mizi več vrst peciva. Gotovo bodo še na sporedu!

Buddenbrooks

Ko je leta 1900 Thomas Mann svoj rokopis o zgodah in nezgodah lübeške trgovske družine Buddenbrook zapakiral, da bi ga poslal svojemu založniku Samuelu Fischerju, se je polil s pečatnim voskom in staknil opeklino, ki ga je na ta dogodek spominjala še dolgo časa. Nekoliko nesrečnemu začetku javnega življenja tega obsežnega romana pa je sledil velik uspeh tako pri občinstvu (ki traja vse do danes) kot pri kritikih (1929 je bil roman nagrajen z Nobelovo nagrado).
V njem spremljamo življenje štirih generacij Buddenbrookovih v teku 19. stoletja. V ozadju družinskih in osebnih uspehov, dram, porok, ločitev, rojstev, praznovanj, ljubezni, prijateljstev, sporov, bolezni, umiranja in smrti je dobro čutiti tudi politične in družbene spremembe tega obdobja, ki nas popelje vse od predmarčne dobe do združenega nemškega cesarstva. Roman je podnaslovljen propad neke družine (Verfall einer Familie), zato je bralec že od vsega začetka pozoren na morebitna znamenja preteče nesreče, čeprav se črni oblaki nad družino bolj očitno začnejo zbirati šele krepko v drugi polovici romana. Nad družino viseča obsodba na propad pa je neizogibna in doseže vrhunec v večstranskem opisu Hannovega muziciranja, ki mu sledi le še podroben opis bolezenskih stanj pri tifusu in razplet. Na koncu se mora, tako kot preostali liki, tudi bralec sprijazniti z usodo ...
Thomas Mann je resnično mojster, ki do potankosti obvlada svojo "obrt". Je tudi odličen odgovor vsem, ki menijo, da nemščina ni poetičen jezik, saj določene pasaže dobesedno jemljejo dih. In le izjemno redki znajo kot on ubesediti tako široko mavrico človeških občutenj - ostali jih morda v kakšnem življenjskem obdobju ali trenutku čutimo, a bi jih komajda lahko opisali z besedami. Recimo tale čudovit opis sedenja na plaži in zrenja v morje:

... dieses mühe- und schmerzlose Schweifen und Sichverlieren der Augen über die grüne und blaue Unendlichkeit hin, von welcher, frei und ohne Hindernis, mit sanftem Sausen ein starker, frisch, wild und herrlich duftender Hauch daherkam, der die Ohren umhüllte und einen angenehmen Schwindel hervorrief, eine gedämpfte Betäubung, in der das Bewußtsein von Zeit und Raum und allem Begrenzten still selig unterging ...

Res lepa bralna izkušnja.

Le marché de l'emploi dans le monde est dans le rouge

Brezposelnost ima gotovo tudi svoje dobre strani. Recimo časa na pretek za osvežitev francoščine do te mere, da lahko čisto dobro razumeš članek o slabem stanju svetovnega trga dela in visoki stopnji brezposelnosti med mladimi.
Mednarodni urad za delo je danes objavil poročilo o tendencah gibanja svetovnega trga dela za leto 2011. Kljub mičkenomajčkenemu padcu brezposlenosti se položaj na trgu dela še naprej slabša, najbolj prizadeta pa so razvita gospodarstva (vključno z EU), medtem ko so dežele v razvoju pač v razvoju in imajo temu primerno večjo gospodarsko rast. Na svetu naj bi bilo letos 203,3 milijona brezposlenih, med njimi največ mladih - kar dvainpolkrat več kot ostalih, verjetno pa jih je neuradno še precej več ... Slovenija torej res ni nič posebnega.
Menda naj bi bila bolj ali manj negotova polovica vseh delovnih mest. Pod pragom revščine, kar pomeni z 1,25 dolarja na dan, živi 630 milijonov zemljanov, ki so z višanjem cen osnovnih živil še toliko bolj ogroženi. Kam lahko pripeljeta taka revščina in visoka brezposelnost, predvsem med mladimi, pa nam trenutno slikovito ponazarjajo vsakodnevni prizori iz Tunizije.

Glejte trije kralji ...

Vsako leto nam (stara) mama za božič speče t. i. tičke, za svete tri kralje pa poprtnik. V obeh primerih gre za božični kruh, ki je s svojim okrasjem prava mala umetnina. Ime poprtnik naj bi bilo pravzaprav podprtnik: mama pravi, da naj bi se s tem kruhom podprli trije modri, ko so šli za zvezdo v Betlehem, sicer pa je bolj razširjeno prepričanje, da je kruh dobil to ime, ker so ga gospodinje polagale pod prt, da se ne bi posušil. Poleg tega naj bi imel poprtnik posebno moč; vse, ki ga zaužijejo, tako ljudi kot živali, naj bi ohranil zdrave in rodovitne, drobtinice pa naj bi v ta namen posuli tudi po poljih in njivah. Pri nas doma ga imamo zelo radi svežega z maslom, marmelado in/ali s kavo, ko že ni več najbolj svež, pa v "šnitah".